Triglav v enem dnevu

Avtorska fotografija, da ne bo pomote :)

Leto polno izzivov se nadaljuje :) Bil je ponedeljek, 26.9.2011, ko mi je zazvonil telefon, popoldanska ura. Na ekranu moje Robide (BlackBerryja) se izpiše ime Marjan Videnšek (ustanovitelj zavoda Preporod - zavoda za naravno higieno). Ko vas kliče Marjan veste, da je pred vami zanimiv in motivacijski pogovor. Tudi tokrat je bilo tako. "Čuj Gregor, bi šel ti v sredo na Triglav?" Kaj Triglav? Sreda? "Kaj pa vem Marjan, nimam opreme v Celju." "Ene pohodniške čevlje boš pa že našel," je rekel. Stvari so za Marjana izjemno enostavne :) To ga dela edinstvenega! "Naj ti pošljejo po pošti stvari," kakšni problemi samo rešitve. V tistem trenutku začnejo delati tudi moji možgančki.

Pokličem domov v Črnomelj, naročim atku naj pripravi mojo pohodniško opremo in jo odpelje na Grič do Butalatovih. To je zdaj nastala cela logistična veriga od Črnomlja, preko Griča in Ljubljane do Celja. Če z Nino karkoli potrebujeva in veva, da še nekaj časa ne greva domov, uporabiva to povezavo. Ninin oče namreč dela v Ljubljani, tudi Nina dela v Ljubljani, upajmo da v doglednem roku v Celju ali bližnji okolici. Mi sledite kam Muc taco tiči :) Moj ati, preda nahrbtnik Nininemu očetu, ta gre v torek, 27.9.2011, v Ljubljano, Nina gre prav tako delat v Ljubljano, Nina in njen oče se dobita med malico (ali po šihtu), nahrbtnik dobi Nina, Nina se odpravi proti Celju in nahrbtnik je pri meni. Kaj je to Pošta Slovenije? Aja, državno podjetje! Če se vrnemo na ponedeljek, dan preden sem dobil nahrbtnik. Marjanu še sporočim, da je zadeva v teku in naj računa name! "Super, si videl, vse se da," res je, vse se da! Zapomnite si to!

Sreda, 27.9.2011, dan vzpona na Triglav. Niti sanjalo se mi, da bom še letos stopil na najvišji vrh v Sloveniji. Ura je 3.10 zjutraj/ponoči, zbudi me budilka, kot da bi me luna nosila se pripravim, pozajtrkujem in se odpravim do dogovorjenega mesta, kjer me Marjan pobere. Vso opremo, prigrizke in pijačo sem si pripravil zvečer pred odhodom. Dobro je, če si pripravljen saj tako zadeve potekajo v miru in smiselnem vrstnem redu :) Kot pri pripravi menjalnega prostora na triatlonu. Samo, da sem prišel do dogovorjenega mesta sem porabil 30 minut. Vedel sem, da bo to dolg in nenavaden dan. Marjan je bil točen, kot vedno in ob 4.00 sva zapustila Celje. Izvoz Ljubljana in po pameti. Kmalu smo zavili s poti ter se usmerili proti Kamniku, kjer nas je čakal še tretji član odprave na Triglav. Gre za gospoda Ceneta, dolgoletnega gorskega reševalca (staž več kot 50 let), izkušenega alpinista in upokojenca. Mogoče ni primerno govoriti o starosti vendar, v tem primeru jaz to razumem kot kompliment. Cene je mlad celih 78 let, jp, 78 let! Tudi on je bil točen in tako smo lahko mirno odrinili naprej. Hitro smo se priključili na gorenjsko avtocesto, kmalu je bila tukaj Mojstrana in čez nekaj trenutkov se je pred nami pokazal Aljažev Dom , ne stolp, ta se je prikazal kakšnih 6 ur kasneje :) Na parkirišču sem se hitro ogrel, pripravil, preobul v pohodniške čevlje, nadel nahrbtnik, pogledal na uro (6:30) in smo šli. 

V visokogorju ni prostora za napake!

Marjan in Cene sta se odločila, da bomo naredili krožno pot. Gor smo šli po Tominškovi poti. Še podatek o izhodišču: Aljažev dom v Vratih (1015 m). V hribih sem že bil :) Nekako sem si skušal predstavljati kako bo; vendar je bil vsak korak presenečenje. Zelo hitro smo se dvignili in razgled je postajal vedno lepši in širši. Vreme je bilo zanimivo. Veter in sonce sta preganjala meglice okoli vrhov, vendar se ta ni vdala. Takšno izmenjavanje je bilo prisotno skozi ves dan. Kondicijsko sem dobro pripravljen in zato vzpon ni bil zahteven. Korak za korakom, meter za metrom, tudi nekaj klinov in jeklenice se je znašlo na poti proti Kredarici. Višine me ni strah, tako da mi uporaba teh orodij ni predstavljala problema. Je pa potrebno biti skozi celotno pot izjemno zbran in se ne prepusti občutku lahkomiselnosti. Tukaj sem že dobil odgovor na moje sicer neizgovorjeno vprašanje, kako se 78 letnik znajde v gorah. Kot GAMS! Kot GAMS! Brez besed, ta vitalnost, noro. Upam, da mi z aktivnim načinom življenja in pravilno prehrano uspe podobno! Nazaj na pot. Tudi ure so minevale hitro kot minute. Imeli smo tudi krajše postanke, da smo se lahko ozrli po mojstrovinah narave. Da dol padeš kakšne kulise! V času postankom smo se tudi okrepili in osvežili. Jedli smo veliko sadja (jabolka in banane) in suhega sadja :) Sadje je zakon!

Koča na Kredarici

Pot po "podih" proti Kredarici so se mi nekoliko zamerili, saj jim ni bilo videti konca. Sicer izjemno položni, ampak ni konca. Potem pa kar naenkrat hiša na Kredarici. Vedno opevana v Vremenskih napovedih, mogočna hiša na Kredarici. Tukaj smo si privoščili daljši postanek (30 minut). Tukaj sem zmazal svoj prvi večji obrok (črn kruh, piščančja prsa in sir) in topel čaj. Tudi Cene in Marjan sta pojedla nekaj "konkretnega". V času našega postanka je bilo toplo in sonce je pripekalo. Skoraj brez oblačka. Nismo bili sami, je bilo pa prijetno, ker ni bilo gneče. Sicer še nisem bil gor, ko naj bi bila gneča :) Vendar sta sopotnika potrdila, da je tokrat mnogo bolj umirjeno in kulturno. Pred odhodom na vrh sem poslikal še ene štiri gospe v srednjih letih. Bile so hvaležne. Aja, pa še na WC sem skočil. Potem smo odšli proti vrhu. Tukaj so zadeve postale bolj zanimive, več klinov, več jeklenic, manj prostora, več spominskih ploščic (največkrat zaradi udara strele), globlji prepadi, ... ampak to mi je bilo všeč. Sicer sem čutil, da adrenalin teče malo bolj močno po žilah kot pred tem, vendar to je to. Zaradi tega se odločiš za takšne podvige. ADRENALIN! Od Kredarice do Vrha je bilo nekoliko več gneče na poti, saj do Kredarice vodi več poti, ki se nato združijo večino v eno :) To nas ni toliko motilo.

Aljažev stolp ni tako blizu, kot zgleda. Tudi, ko smo bili že na Malem Triglavu je bil tisti Pravi še vedno daleč. Ponovno malo navzdol, po ozkih potkah ob jeklenicah. Še nekaj korakov in sem ga zagledal! Pred 5 urami mimo Aljaževega Doma, tokrat pred mano ALJAŽEV STOLP! Prevzel me je občutek ponosa, Slovenec sem! Neverjetni pogled daleč naokoli! Uspelo mi je, na Triglavu sem! Cilj: Triglav (2864 m)!

Cene se ni zadrževal :)

Na vrhu nas je bilo kakšnih 15 -20, nisem imel občutka, da  bi bila gneča. Sledil je fotoshooting in pa tradicionalen krst. Cene je bil več kot primeren kandidat za Botra :) tudi pripravljen je bil na to. Plezalna vrv je pač del njegovega vsakdana. Mislim, da sem opravil vse dolžnosti ob prvem obisku Aljaževega stolpa. Če sem pa kaj pozabil se bom pa z veseljem drugo leto vrnil gor :) Ponovno smo se malo okrepčali in osvežili potem pa družno sklenili, da je čas, da se spustimo s te mogočne kamnite gmote. Ne pozabi, na začetku sem omenjal krožno pot, kar pomeni, da ne gremo po isti poti dol :) Jupi! Preden se odpravimo še to, gor je bil en Avstrijec ali Nemec, kaj pa vem. Model se je začel slačit, do spodnjic. Potem pa si je nadel masko za potapljanje in plavutke.

Tu je še vedno imel hlače.

Pa gremo navzdol. Vemo, da so sestopi bolj zahtevni in napornejši. Že ti dve dejstvi sta dovolj za upravičeno spoštovanje visokogorja. Marjan reče: "Dol pa gremo po Bambergovi poti." V tistem trenutku se še nisem zavedal kaj to pomeni :) In smo šli. Krajši strmi spusti brez varovanja so postali pravi izziv. Sledilo je vandranje po podih, občutek je takšen kot bi bil na Luni. Meglica je ta občutek samo pomnožila. Potem pa se je začelo prišli smo do ne vem česa, ne vem točno kje, mogoče nekje na pol poti navzdol. Zelo strem spust, ne tako kratek (cca. 30 metrov) in seveda brez klinov in jeklenic. Cenetova izjava: "To pa res ne bi smelo bit nezavarovano," ni pripomogla z nelagodnemu občutku, ki se je prebujal v meni. V tistem trenutku mi resnično ni bilo vseeno kaj bo. Nazaj ne gremo, to je bilo jasno. Jasno je bilo tudi to, da bomo šli naravnost navzdol.

Na sliki je izjemno težko pokazati občutke :) V glavnem tukaj vmes smo se spustil. Zdrs ne pride v obzir. Pravijo, da vizualizacija pomaga. Tokrat sem si se predstavljal na parkirišču pri Marjanovem avtomobilu, kjer se smejimo dogodivščinam na poti. Pomagalo je! Vsak korak in preprijem je bil resnično natančen in 100%. Vmes sem mislil, da sem že opravil s tem, vendar se je razkrila še ena stena. UPS! Pišem blog to je dobro, vse je bilo OK :) Bila je še ena preizkušnja, tokrat mi je zaihtela noga. Malo zaradi utrujenosti po zdaj že res dolgotrajni hoji, v veliki meri pa zaradi adrenalina, ki je kar vrel v meni.

Do Luknje, kjer smo se spočili, je sledil še spust po jeklenici razpredeni po steni kot pajkova mreža. Jeklenica je bila dolga kakšnih 200 metrov. Po tej mreži smo prišli na travo in zmernejše naklone. Bili smo v Luknji. Od tukaj je bil preostanek poti kot lahek enourni sprehod v parku. V eni uri smo prišli do Aljaževega Doma kjer smo naročili topel RIČET! Hrana, energija! Še podatek o zaključku poti: Aljažev dom v Vratih (1015 m).

Veličastna kulisa!

Po obroku smo se odpravili proti avtomobilu. Prav sem si predstavljal :) Poznate tisti občutek, ko sezujete pohodniške čevlje, ki so bili na nogah 11 ur in 30 minut, in si obujete hladne teniske. JA, TA OBČUTEK!!!!! Pojedli smo še sladico, črno grozdje. Prijetno utrujeni smo se odpravili proti Kamniku, kjer sva odložila Ceneta. Med potjo, ko Kamnika nama je Cene krajšal čas z zgodbicami. Izjemno zanimive in poučne. Od Kamnika naprej pa sem na prvem sedežu jaz delal družbo Marjanu, da ne bi zaspali. V Celje smo prišli v večernih urah.

Za izjemen dan, družbo, številne zgodbe in nauke, se iskreno zahvaljujem Marjanu in Cenetu. Upam na ponovitev!

S klikom na POVEZAVO si lahko ogledate še nekaj dodatnih fotografij. Hvala za kanček vašega časa :)

To je bil moj Triglav v enem dnevu!