9. Mezza Maratona Città di Palmanova 2011

Nekje na poti proti Palmanovi

Temperature v zimskem času nam nekoliko zmanjšajo nabor športov na prostem. V lepem vremenu se lahko še usedemo na kolo, ampak ti dnevi so redki. Resnično vsak dan pa lahko obujemo tekaške copate in se zapodimo po ulicah do najljubše trase. To sem načrtno počel zadnja dva meseca. Pripravljal sem za nastop na pol maratonu v Palmanovi. Tako sem vsako nedeljo ter vsak četrtek v družbi ostalih članov Športno rekreativnega kluba Celje, pridno nabiral kilometre in švical. Tekaške copate so vidno "spuščale" svojo dušo ob vsakem treningu in odločil sem se, da jih po nastopu postavim v kot. Ponovno je prišel dan nastopa nekoliko prehitro, a ne vedno te zadeve pridejo prehitro kakšen teden ali dva.

Na pot smo se odpravili zelo zgodaj, saj Palmanova ni samo skok čez Trojanske predore. Iz Celja smo s Cliotom odrinili ob 5.30 uri. V avtu smo bili jaz, Nina (punca), Tjaša in Mateja, navijačici. Nina se je prav tako odločila za nastop. Vožnja je potekala gladko, po avtocesti vse do počivališča Lom, kjer smo imeli kratko pavzo. Postanek nam je omogočil, da smo se zbrali vsi ŠRK avtomobili in od tam družno odšli proti Palmanovi. Kot lahko vidite na sliki, nas je spremljala megla in nizke temperature. Palmanovo je težko zgrešit. Arhitekturno izjemno zanimiva gradnja tega srednjeveškega mesta, razglašen je tudi za nacionalni spomenik.

Palmanova iz zraka.

Zaradi zgodnje ure smo lahko parkirali skoraj na startu. Prav tako smo si lahko privoščili skupinski obisk kavarnice na glavnem trgu. Interakcija z Italijani je vedno zanimiva, tako je bilo kar nekaj smeha pri naročanju in plačevanju računa. So pa imeli WC, kar je zlata vredno. Kavica in drugi čarobni napitki ter živčki so naredili svoje in vrsta za na WC je bila vedno daljša. Sem pomislil, a bo tukaj start :)

Skupaj smo odpravili nazaj do avtomobilov, kjer smo se preoblekli v bojne oprave in se v lahke teku odpravili na start. Na start mojega drugega pol maratona. Prvega sem odtekel lani v Ljubljani, pa mi je seveda zelo žal, saj sem imel po teku ne tako majhne težave z desnim kolenom. Tokrat je bilo drugače. Bil sem pripravljen, natreniran, izboljšana verzija pač :) Nekako nam je uspelo, da smo v kavarni izgubili toliko časa, da si nismo privoščili ogrevanja, ki je pred tako dolgo preizkušnjo NUJAAAA! Tako sem nekaj mencal na mestu in poskušal iz vaj potegniti kar največ. Pogled na uro, ja imel sem Polarja, vendar ne svojega. Za preizkušnjo mi ga je posodila Saša Lavrič! Iskreno se ji zahvaljujem. Moja Sigma je namreč razstavljena na prafaktorje in bo tako verjetno ostalo, do nakupa nove. Preden sem se z Vasjo podal v startno vrsto, ki je bila že zelo dolga in gosta, sem še vsem zaželel prijeten tek in lahke noge. Lubčka za dober tek pa sem dal Nini! Nina je zakričala: "Lubčka mi je dal!" :) Gosta startna vrsta lahko pomeni samo eno, start iz ozadja. POOOOOOOOK!!!!!!!!!



Nekje vmes ;)

In že smo se pognali. Startna vrsta je v prvih minutah "cukala" kot kakšen star avtomobil. Naprej, stop, naprej, stop, ... Po dveh minutah sem lahko že prehiteval tekače. Bil sem namreč zelo, zelo, zelo daleč od tempo tekača za čas 1:30. Zajčka sem lovil skoraj skozi celotno progo. Prvi kilometri so minili v znamenju številnih prehitevanj po levi, desni, po sredini, po bankini, pač kjer je bilo prostora za šivankino uho. Z uro sem kontroliral tempo, 4:15 all the way. Na 5km smo imeli že prvo okrepčevalnico. Tokrat sem se poslužil Sandijevega nasveta, kako piti med tekom. Stisneš lonček, da narediš zelo ozko odprtino, in tako lahko v miru ne da bi se ustavil popiješ tekočino. Pri začrtanem tempu so se kilometri na uri premikali izjemno hitro. Kmalu sem dosegel 10km, trenutek zatem oznako, da sem na polovici. Na tej točki sem se odločil, da bom vzel gel. Bil je dober! Dobil sem energijo, da sem lahko nadaljeval v smeri svojega cilja.

Ob vstopu v mesto, zadnji metri!

Naslednja okrepčevalnica me je čakala na 15km. Z pridom uporabil ponudbo na postanku. Sem že na 15km, še malo in bo. Do 18km je bila proga izjemno razgibana, idilične vasice, polja, travniki, ... Na 18km pa mi je naenkrat proga postala neskončna ravnina, monotona. Manjša kriza v glavi najverjetneje. V tej fazi sem končno dohitel tudi zajčka za čas 1:30. Jej! Kakšno minuto sem tekel v skupini okoli balončka, potem pa sem krenil naprej. Proti koncu sem dohitel še poznanega ŠRKjevca - Dejana. Prva številka se je že spremenila v dvojko in že sem videl obzidje in mestna vrata. Zadnji 500metrov, še nekaj energije je bilo, tako da sem že malo pospešil, prehitel še nekaj tekačev in prečkal ciljno črto. YES! Čas na uri v cilju je kazal 1:29:30, to je bruto čas. Neto čas pa je bil še nekoliko boljši :) 1:28:33!!! Za malenkost sem še presegel svoj cilj in pričakovanja! To je hkrati tudi moj PB :)!

CIIILLJJJJ!

Takoj sem se temeljito raztegnil, obiskal šotor s prigrizki in napitki, ter se odpravil ob progo, da pričakam NINO! Minuto gledam na progo, Nine ni, pride Franc mimo, vprašam ga, če je Nina že šla mimo. Seveda je šla! Ona je hitra! Rekel sem F***! Mislil sem namreč zadnjih 100 metrov odteč z njo! Pa drugič. Dosegla je odličen čas in pri tem resnično uživala, 1:41:49. Čestitam! Vidi se čigava je ;)

:)

Hitro smo se preoblekli, prevzeli lepe rdeče spominske puloverje in se odpravili na testeninko. Tukaj pa se je zadeva močno zakomplicirala :) Vsta v katero smo se postavili se je premikala izjemno hitro, vendar so nam jo pred nosom zaprli in nas preusmerili v drugo vrsto, ki se je prav tako premikala, kar dobro, nakar Italijanka v polomljeni angleščini izjavi: "This line is for children only!" WTF! Who The F*** Are You! In smo šli v vrsto, ki se ni premikala, ni bila kratka, bila je tam, dolgo je bila tam, predolgo. Pa sem šel malo raziskovat do drugega šotora in vidim priložnost, da bi lahko prišel noter, smuk in sem bil v vrsti. Potem pa se pred mano postavi redar in mi reče, da naj grem v vrsto iz katere sem ravnokar prišel. Pa kaj še. Lačen kot volk, umakni se! Sem rekel: "Pašta YES!" in pokazal na vrsto v kateri sem stal in "Pašta NO!" pokazal na vrsto iz katere sem prišel, se je samo umaknil :) Testenine, testenine, ... Seveda sem šel podražit ostale, ki so še vedno stali v vrsti, tudi potem, ko sem že zdavnaj pojedel svojo ne tako obilno porcijo. Testeninko so organizatorji izpeljali pozarno! Tudi vsi ostali so nekaj minut pozneje prišli na vrsto.

Skupinska pred startom!

Razdraženi od premajhne porcije testenin smo se odpravili proti Sloveniji. Sklenili smo, da se ustavino v Uncu. Tam smo prišli na svoj račun, dobra hrana, veliko hrane, mogoče že kar malo preveč. Siti, prijetno utrujeni, smo se odpravili proti Celju!

Zadovoljen sem, počutje je super, v ponedeljek sem že bil v fitnesu, gremo naprej, da ne bo naslednja prizkušnja zopet teden ali dva prehitro. Če se ozrem nazaj, bom verjtno naslednjič zaužil vsaj dva gela med tekom.

Kako smo se imeli člani Športno rekreatvinega kluba Celje lahko preberete na spletni strani. Še nekaj fotografij sem naložil v spletni album.

V decembru me čaka zanimiva obmorska preizkušnja, toliko za zdaj :) Uživajte!

Gregor Muc